Okoljski predpisi in izjave

Pariški sporazum je ratificiralo 191 držav, skoraj vse suverene države in Evropska unija, ki so se zavezale, da bodo omejile dvig globalne temperature pod 2,0 °C [3,6 F], prizadevale pa si bodo za dvig največ 1,5 °C [2,7 F] glede na predindustrijsko raven ⁽¹⁶⁾. Ker zgradbe pomembno prispevajo k globalnim emisijam CO₂, vlade prehajajo od nezavezujoče okvirne zakonodaje ali priporočil k zavezujočim direktivam, sprejetim kodeksom in predpisom, s čimer znižanje CO₂ v zgradbah postaja obvezno in ne zgolj izbirno.

Direktiva EU o energetski učinkovitosti stavb (EPBD) določa minimalne standarde energetske učinkovitosti z namenom, da bi do leta 2050 dosegli visoko učinkovit razogljičen stavbni fond. Evropske države direktivo EPBD izvajajo z oblikovanjem in izvajanjem nacionalnih predpisov. Nemčija je na primer direktivo EPBD izvedla z zakonom Gebäudeenergiegesetz (GEG) oziroma zakonom o energiji v zgradbah, ki vključuje različne ukrepe, vključno z zahtevo, da se v nestanovanjske zgradbe z ogrevalno in hladilno zmogljivostjo nad 290 kW [82,5 tone ali 98`9520 BTU/h] namesti sisteme za avtomatizacijo zgradb ⁽¹⁷⁾. Leta 2030 se bo ta omejena zmogljivost zmanjšala na 70 kW. V nekaterih ameriških mestih, na primer v New Yorku, strogi energetski predpisi, kot je lokalni zakon 97, določajo omejitve emisij, kazni pa se izrekajo od leta 2024. Na primer, globa za lastnika zgradbe s površino 9.000 m² [100.000 kvadratnih čevljev], ki sprejme zgolj minimalne ukrepe za zmanjšanje emisij, lahko doseže 1 milijon ameriških dolarjev ⁽¹⁸⁾. Dvojni ogljični cilj Kitajske, in sicer omejitev emisij do leta 2030 in ogljična nevtralnost do leta 2060, je imel za posledico Splošni kodeks za varčevanje z energijo v zgradbah in uporabo obnovljivih virov energije iz leta 2022, prvi kitajski zavezujoči predpis za emisije zgradb ^{(19; 20)}. Indijski Kodeks trajnostne gradnje za varčevanje z energijo (ECSBC) je uvedel standarde energetske učinkovitosti za poslovne zgradbe, v več zveznih državah pa je postal pravno zavezujoč ^{(21; 22)}. Te ukrepe pogosto spremljajo tudi finančne spodbude za lastnike zgradb.

Vendar pa je do leta 2024 samo 88 držav sprejelo energetske kodekse za zgradbe v najmanj enem mestu. 55 odstotkov teh kodeksov je ostalo nespremenjenih od leta 2015, kar pomeni, da morda ne dosegajo sodobnih standardov visoke učinkovitosti ⁽²³⁾.

Z vse večjim pritiskom za doseganje ciljev razogljičenja se pričakuje, da bo več držav od nezavezujoče okvirne zakonodaje ali priporočil prešlo na zavezujoče predpise za zmanjšanje emisij CO₂. Medtem ko se številni predpisi osredotočajo na zmanjševanje emisij iz delovanja, je tudi vključeni ogljik vse bolj pod zakonodajnim nadzorom, zaradi česar je treba dokumentirati vključene emisije izdelkov. Temu namenu bi lahko služile okoljske deklaracije proizvodov (EPD). EPD so standardizirani in neodvisno potrjeni dokumenti, ki zagotavljajo pregledne in merljive podatke o vplivu izdelka na okolje v njegovem življenjskem ciklu, med drugim tudi o emisijah ogljika.

Že na začetku leta 2024 je v Evropi, Severni, Srednji in Južni Ameriki, Aziji, Latinski Ameriki in Bližnjem vzhodu globalno obstajalo več kot 120.000 dokumentov EPD ⁽²⁴⁾ za gradbene proizvode ⁽²²⁾. Čeprav so EDP trenutno večinoma prostovoljne, jih proizvajalci uporabljajo za dokazovanje ogljične preglednosti, potrjevanje trditev o prijaznosti do okolja in trženje proizvodov kot trajnostnih. Poleg tega številni sistemi certificiranja zelenih stavb, na primer LEED, BREEAM, DGNB in Living Building Challenge, dajejo kreditne točke za uporabo materialov v okviru EPD ⁽²⁵⁾. Ti sistemi certificiranja predstavljajo pomembno dodano vrednost, saj so najemnine v zelenih zgradbah v nekaterih azijskih mestih višje za do 28 odstotkov ⁽²⁶⁾.

Vendar pa se predpisi zaostrujejo. V Franciji in Nemčiji morajo podjetja imeti EPD za vsak gradbeni proizvod, ki je opremljen z ekološkimi trditvami. Norveška zahteva najmanj deset proizvodov z EPD za velike javne projekte, Italija pa predpisuje najmanjši zahtevani odstotek reciklirane vsebine v javnih zgradbah. Podobno Danska, Finska in Švedska zahtevajo ocene vključenega ogljika v zgradbah, EPD pa služijo kot dokazilo o skladnosti ⁽²²⁾.

Od leta 2028 bo Direktiva o energetski učinkovitosti stavb (EPBD) zahtevala oceno vključenega ogljika za vse velike zgradbe s kvadraturo nad 1.000 m² [10.764 kvadratnih čevljev] v državah članicah Evropske unije, do leta 2030 pa bo ta zahteva veljala za vse nove zgradbe. Te prihodnje zahteve bodo predvidoma občutno povečale potrebe po podatkih EPD, kar bo utrdilo njihovo vlogo v trajnostnih gradbenih praksah ^{(27; 28)}.